Konglomeratni kras v Udin borštu

Geološko gledano v Udin borštu najdemo dva tipa reliefa: zakraseli zahodni in južni rob, ki se je razvil na apnenčastem konglomeratu in kjer najdemo številne izvire, ter fluvio-denudacijski relief, ki ga je na nepropustnih kamninah (oligocenske sivice) v vzhodnem in severnem delu izoblikoval Želinjski potok s pritoki. V tem delu se pojavljajo tudi močvirnata tla, kar nakazuje tudi krajevno ime Mlaka. Osrednji del Želinjskega potoka so umetno zajezili, da so dobili dve jezerci, imenovani Račnjak oz. Pri racah.

Kljub občasnem pojavljanju nepropustnih kamenin pa površje Udin boršta večinoma gradijo apnenčasti konglomerati, ki pa so zaradi preperine, ki pokriva teraso, vidni le na posameznih mestih. Ta geološka podlaga predstavlja najpomembnejšo osnovo, ki na tem območju določa ostale dejavnike, kot so na primer relief, prst, vegetacija, raba prostora, biotska raznovrstnost, vpliva pa celo na kulturno dediščino.

Udin boršt s svojo starostjo 200-300.000 let (starejši ali srednji pleistocen) spada med najstarejše konglomeratne terase na Gorenjskem in je zato tudi najbolj zakrasela. Nastala je pod vplivom delovanja Tržiške Bistrice in deloma Save, ki sta naplavljali okrogle kamne prodnike, ti pa so se s kalcitnim vezivom povezali v kamnino konglomerat. Ta kamnina je zelo prepustna za vodo. Pod konglomeratom se nahaja neprepustna siva lapornata prst – sivica. Na njunem stiku voda ustvarja kraške jame. Z višino od 530 do 410 metrov se za do 50 m dviguje nad mlajšo teraso würmske starosti in se strmo spušča od severa proti jugu.

Taka geološka sestava je omogočila zakraselost Udin boršta v sicer nekraškem svetu. Ob vseh naštetih značilnostih ima tukajšnji kras kar 4 opredelitve.  Kot prvo gre za konglomeraten tip krasa, ki se razlikuje od krasa na apnencih. Zaradi razmeroma plitve konglomeratne kamenine (10 do 50 metrov) ga imenujejo tudi plitvi kras, zaradi ločenosti od ostalih kraških pokrajin pa osameli kras. S 200-300.000 leti je tudi zelo mlad oz. eogenetski kras.

Tako v Udin borštu opazimo številne površinske kraške oblike (vrtače, grezi, brezna, grape, dupline, kraške izvire) in kraške jame. Vrtače so najpogostejše na zahodnem in južnem delu Udin boršta, kjer so terase starejše in so tekom časa nastale kot posledica eksogenih procesov. Po katastru slovenskih jam na območju Udin boršta najdemo 14 jam, od tega sta dve daljši od 500 metrov. Z izjemo dveh se jame nahajajo na zahodnem robu Udin boršta. Med bolj znanimi jamami sta Arneševa luknja v Sp. Dupljah (z dolžino 815 metrov predstavlja najdaljšo jamo v Udin borštu, globina je 13 metrov), ki jo je omenjal že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske,  ter Dopulnek v Zadragi (dolžina 306 metrov in globina 6 metrov). Za slednjega je Vrhovnik (1885) zapisal, da je najlepša in največja jama s krasno notranjostjo, v kateri naj bi viseli po en meter dolgi, belkasti kapniki.

Na zakraselem območju padavine ponikajo v podzemlje in na dan zopet prihajajo v obliki izvirov, v vzhodnem delu pa se padavine zbirajo v potoke. Pomembnejši izviri na območju Udin boršta so: stalni izvir v Arneševi luknji, izvir Dupulnek, izvir pod vhodom v jamo Velika Lebinica, izvir Strahinj, izvir pod vhodom v jamo Kadunčev studenec ter dva večja in številni manjši izviri ob Želinjskem potoku. Izviri so nekoč domačinom predstavljali pomemben vodni vir, na kar nas še danes opominjajo vaška korita (npr. korito v Zadragi, v Zg. in Sp. Dupljah ipd.).

Kras Udin boršta zaradi razvitosti vseh značilnih površinskih in podzemnih oblik strokovnjaki za kraško geomorfologijo (krasoslovci) pogosto omenjajo kot najlepši, tako rekoč šolski primer konglomeratnega krasa v Sloveniji.

Kraške jame v Udin borštu

Najbolj markantna značilnost konglomeratnega krasa v Udin borštu so kraške jame, ki so kot vse jame v Sloveniji uvrščene med naravne vrednote državnega pomena.

V Udin borštu je do danes registriranih štirinajst jam. Trenutno je najdaljša Arneševa luknja z 815 metri, še tri so daljše od 200 m, od tega sta dve daljši od 500 m. Ostale jame so manjše, prevladujejo zijalke ob robu terase. Nekatere se nadaljujejo z manjšimi rovi, katerih nadaljevanje je zrušeno.

Vhodi v večje jame so točke iztoka iz terase, zato se je lokalno prebivalstvo predvsem v preteklosti oskrbovalo z vodo iz jam. Konglomeratna terasa, podložena z neprepustno sivico, predstavlja razmeroma enostaven speleološki okvir.
Deževnica razpršeno in koncentrirano preko številnih vrtač pronica skozi konglomerat do neprepustne podlage in vzdolž stika odteka proti robu terase. Vodni tok raztaplja karbonatno vezivo in prodnike, pri čemer nastajajo kanali.
Jame v Udin borštu imajo drevesasto strukturo z glavnim kanalom, v katerega se stekajo številni manjši rovi.

Med najbolj poznanimi jamami so naslednje:

• Arneševa luknja (tudi Arneževa luknja) – to največjo in najbolj znano jamo v Udin borštu je poznal že Valvasor in jo v svoji Slavi Vojvodine Kranjske imenoval "Felsen - Grotte bei Duplach" (1689). Jama je v sedanjosti dobila ime po lastniku tega območja, kmetu Arnešu iz Spodnjih Dupelj.
  Vhod v jamo je slikovit in je izdolben v štirinajst metrov visoki konglomeratni steni na koncu zatrepne dolinice v Voglu. Odprtina v višino meri približno 2,5 metra, v širino okrog 16 metrov. Iz jamskega vhoda izteka jamski potok, ki ga domačini že stoletja uporabljajo za pitje. Od tod betonski zbiralnik na vhodu. Po dvajsetih metrih se rov močno zoži. Kar po kolenih se je treba splaziti skozi suh prehod. Kmalu pridemo v prostoren glavni rov. Ob močnejšem deževju je vhod v jamo nemogoč, ker zaradi bližine nepropustne podlage gladina podzemeljskega potoka hitro naraste in zalije vhodni rov. Pot skozi jamo vodi ves čas po potoku ali ob njem. Ponekod se mu je mogoče izogniti po suhih obhodnih rovih. Glavni rov se cepi v več stranskih in se konča po malo več kot 800 metrih s sifonom. V Arneševi luknji ni veličastnih dvoran in kapnikov, ki bi obiskovalcem jemali dih. Nekaj manjših dvoranic je skromno okrašenih z majhnimi kapniki, zavesicami, makarončki in lepo belo zasiganimi stenami. 

• Velika Lebinica - trajna vodna jama dolga s podzemeljskim izvirom. Po zadnjih raziskavah naj bi bila veliko daljša od prvotno poznane dolžine dobrih 400 metrov, morda celo najdaljša jama v Udin borštu;
• Dopulnek (tudi jama v Zadragi ali Dupulnik) je lepo zasigana izvirna kraška jama, krasijo jo številni beli kapniki, ki so zaradi težkega dostopa v celoti nepoškodovani;

• Kačja jama nad Spodnjimi Dupljami je sestavljena iz brezna, ki je 4 metre globoko in 0,5 metrov široko, skozi ozko odprtino pa se jama nadaljuje v dve manjši dvoranici. Skupna dolžina jame je 13 metrov, globina pa 6 metrov.
  Kačja jama je bila desetletja deležna posebne ''pozornosti'' v obliki odmetavanja najrazličnejših odpadkov. Tako je bilo samo med eno čistilno akcijo Jamarskega kluba Železničar in domačinov iz jame odstranjenih vsaj 3 m3 odpadkov oziroma 0,5 tone. Velika večina je bilo živalskih odpadkov (glave, drobovina, koža, kadavri ...), kar je zelo nevarno predvsem za stanje pitne vode v okoliških izvirih in zajetjih. V Kačjo jamo se steka padavinska voda, ki nato pronica naprej v podzemlje dokler ne doseže gladine talne vode v kraškem vodonosniku. Od tu se voda pretaka po mnogih podzemeljskih rovih do izvirov ob robu terase, kjer je okoli 40 izvirov. Nekateri so urejeni v vodna zajetja za pridobivanje pitne vode. V bližini Kačje jame sta zajetji za vodo ob Spodnjih Dupljah in vzhodno od Nacovce ter Velika Lebinica v Strahinju

• Arneževa zijalka;
• Arhovo ali Dacarjevo brezno je kraško brezno (domnevni habitat proteusa);
• Hišarjevo brezno je kraško brezno z 1,5 m širokim vhodom.

 

Živalstvo kraških jam

Podzemeljsko živalstvo Udin boršta je zelo slabo raziskano. Pravzaprav so vsi podatki le delovni zapiski terenskih ogledov in slučajnih opaženj, predvsem jamarjev, med raziskovanjem jam Udin boršta.

Med vsemi jamami, ki so na območju Udin boršta, so zgolj za štiri jame objavljeni podatki o jamski favni. V jamah so bili največkrat opaženi pajkovci, raki enakonožci (izopoda), jamski hrošči, dvokrilci, kobilice, močeradi in netopirji. V literaturi je zapis tudi o človeški ribici Proteus anguinus, ki naj bi živela v podzemeljskih vodah Udin boršta.
Glede na dosedanje pomanjkljivo raziskovanje lahko pričakujemo, da je podzemeljsko živalstvo Udin boršta precej bolj pestro.

Ljudje in kraške jame

Udin boršt je v življenju domačinov odigral pomembno vlogo, pri čemer so jim posebno kraške jame v zgodovini večkrat nudile skrivališče in zatočišče. Valvasor na območju Udin boršta in njegove neposredne okolice v Slavi vojvodine Kranjske omenja 4 jame, od katerih pa danes z gotovostjo prepoznamo le Arneševo luknjo. Valvasor navaja še, da so se v njej domačini skrivali pred Turki, Vrhovnik (1885) pa je v zvezi s tem zapisal, da so še konec 19. stol. pri Boltarju v Spodnjih Dupljah hranili železna vrata, ki naj bi zapirala vhod v Arneševo luknjo. Skoraj dve stoletji po Valvasorju je Vrhovnik (1885) poimensko omenil naslednje jame, ki jih z istimi ali rahlo spremenjenimi imeni danes beleži Kataster jam: Lebinica, Zijalka, Luknja v Voglu (danes Arneševa luknja), Dopulnik, Boltar, Veliki in Mali Pekel. Jame kot skrivališča so bile pomembne tudi kasneje, ko je turška nevarnost prenehala (npr. pod Francozi, med NOB).