Kulturna in etnološka dediščina

Poleg gozdne narave in okoliške podeželske krajine se v bližnjih vasi odraža v številnih objektih kulturne dediščine, lokalnih rokodelskih spretnostih, običajih in praznikih, ki odražajo način življenja in gospodarjenja.

Med prve spadajo predvsem številne cerkve, kapelice in nabožna znamenja in razpele ob poteh, pa tudi etnološki spomeniki kot so ohranjene stoletne domačije, Dupljanska graščina ter pomniki nekdanjega gospodarjenja.

Cerkve, kapelice in nabožna znamenja

Župnijska cerkev sv. Petra v Naklem
Cerkev sv. Petra v Naklem je ena najkakovostnejših baročnih cerkva na Gorenjskem.  Predstavlja skrajno stopnjo baročne razgibanosti. Zgrajena je bila leta 1755, načrt zanjo pa je izdelal arhitekt Matija Perski. Opremljena je s petimi oltarji, posvečenimi sv. Petru, Srcu Jezusovemu, sv. Jožefu, sv. Antonu Padovanskemu in Materi Božji – Mariji Kraljici. Zadnji štirje so delo Valentina Vrbnika iz Kranja in so zelo kakovostni.

Veliki oltar je posvečen sv. Petru in je delo Janeza Vurnika st. iz Radovljice. V njem je občasno slika Predaja ključev sv. Petru, ki jo je naslikal znani slovenski slikar Leopold Layer iz Kranja. Na antependiju (pod oltarjem) je nameščen relief Zadnje večerje, ki ga je iz istrskega marmorja izklesal kipar Franc Ksaver Zajec.

Od leta 2000 ima cerkev nove koncertne orgle. Na občasnih koncertih, ki jih pripravlja župnija gostujejo priznani vrhunski organisti.

Podružnična cerkev svetega Nikolaja v Strahinju
Baročna cerkev sv. Nikolaja stoji na manjši vzpetini sredi vasi. Zgrajena je bila leta 1769 po zgledu nekoliko starejše župnijske cerkve, le zvonik so dozidali že njeni predhodnici leta 1746. Ima tri oltarje posvečene sv. Nikolaju, sv. Lenartu in sv. Barbari. Cerkev hrani dve posebnosti: sliko Ecce homo (Trpeči Kristus) in baročno zakristijsko omaro z izredno lepima stranicama v obliki levje glave. Cerkev sv. Mihaela v Zg. Dupljah
Podružnična cerkev sv. Mihaela v Zgornjih Dupljah stoji ob robu strnjenega dela vasi ob vznožju Udin boršta pod Gradiščem. Cerkev so gradili v večih fazah. Prvič se omenja leta 1391. Prvotno je bila zgrajena v gotskem slogu, kasneje je bila barokizirana. Pri tem niso zamenjali le nekdanji lesen strop ladje z obokom, temveč so zamenjali tudi gotski rebrasti obok prezbiterija z novim baročnim kupolastim obokom. Od stare cerkve je ohranjeno zazidano gotsko okno in pa po vsej verjetnosti sklepnika nekdanjega gotskega rebrastega oboka, ki sta danes vzidana zunaj v vhodna stebra nekdanjega cerkvenega obzidja.

Strop prezbiterija je poslikan s freskami: Bog daje deset zapovedi, Peter pridiga na binkoštni praznik in Savel se spreobrne. Na oboku piše: »Z božjo pomočjo ino svetiga Mihaela me je prenaredila soseska ino dobrotniki v letu 1845. Zmalal Janez Grosar iz Dupelj v letu 1849«  Janez Gosar je bil domačin, v takrat sosednji vasi je imel podobarsko delavnico, njegovo delo so tudi oltarji v farni cerkvi sv. Vida v Spodnjih Dupljah.

Cerkev ima tri oltarje. Glavni je iz leta 1676 in je čudovito baročno delo, delno je bil popravljan leta 1889, danes pa je v celoti restavriran. Osrednja podoba na oltarju je kip sv. Mihaela, levo in desno pa stojita še sv. Volbenk in sv. Ambrož. V zgornji niši pa je kip Device Marije.

Na levi strani ladje je oltar sv. Marjete. Prvotno je tu stal oltar sv. Trojice, ki pa je bil zamenjan 1696, tako da na njegovem mestu stoji oltar iz leta 1889 in je delo domačina Štefana Čadeža (1848-1931), ki je sprva delal v Gosarjevi delavnici, kasneje pa samostojno. Poleg sv. Marjete sta na oltarju še  kip sv. Jakoba in sv. Štefana. Desni stranski oltar je posvečen sv. Urbanu in je bil prvotno postavljen sredi 17. stoletja, sedanji pa je prav tako Čadeževo delo iz leta 1889. Na sredini stoji kip sv. Urbana, levo in desno pa še kipa sv. Ludvika, kralja, in pa kip neznanega škofa.

Prvotni zvonik je stal ob cerkvi na mestu sedanje zakristije. Ko so cerkev barokizirali so ga postavili na zahodno stran, tako da pod njim vstopamo v cerkev. Sezidali so ga v letih 1761-62.  V zvoniku vise trije zvonovi, vsi so novejšega datuma.  

Blejčeva kapelica
Stoji ob cesti Naklo–Tržič pri odcepu ceste v južni del vasi. Domnevno je bila pozidana na prelomu iz 19. v 20. stoletje. V niši je imela kip Srca Jezusovega. Ob prenovi leta 2002 jo je akademska slikarka Maša Besan Mašuk na novo poslikala. V niši je naslikala podobo Srca Jezusovega, na notranjih stenah dva angela, na fasadi pa sv. Antona Puščavnika in sv. Katarino Aleksandrijsko. Na hrbtni strani je upodobila grb dupljanske graščine. Je v zasebni lasti.

Boltarjeva kapelica
Stoji sredi vasi ob cesti med pokopališčem in podružnično osnovno šolo; pri hiši Spodnje Duplje 7. Pozidana je bila v 19. stoletju. Poslikava severne fasade in niše je pripisana podobarju Janezu Gosarju. Kakovostno in lepo poslikavo je leta 2003 obnovila akademska slikarka Maša Besan Mašuk. Zavetnica kapelice je Brezmadežna, na stenah pa so podobe sv. Jožefa, sv. Ožbolta, sv. Mihaela in sv. Vida. V spodnjem delu niše je upodobljen Jezusov grob z dvema angeloma. H kovanim vratom vodijo tri stopnice iz tufa.

Vaznkarjeva kapelica
Stoji severozahodno od Dupljanske graščine; pri Frinovi hiši v Spodnjih Dupljah 26. Je zidana baročna kapelica iz 18. stoletja. V niši je poslikan kip Marijinega brezmadežnega Srca.

Arhova kapelica
Stoji ob glavni cesti Naklo–Tržič pri odcepu v vas. Zidana kapelica polodprtega tipa je bila pozidana v 19. stoletju. Ima štukaturni okras. Prvotna poslikava je bila preslikana po letu 1900. V niši je kip Marije z Jezusom (odlitek). Poslikava predstavlja sv. Janeza Krstnika,  enega od apostolov, sv. nadangela Mihaela in sv. Vida. Namenjena je bila slovesu umrlih od domače vasi. Je v zasebni lasti.

Janova kapelica
Kapelica stoji ob Janovi domačiji na vhodu v vas. Pozidana je bila v 19. stoletju. Leta 1998 jo je obnovila družina Teran, po domače Trnovčeva iz Zgornjih Dupelj. V niši je bila domnevno naslikana podoba Žalostne Matere božje, danes ima sliko Svete družine. Je v zasebni lasti.

Kuharjevo znamenje
Stoji ob cesti Strahinj–Spodnje Duplje pri odcepu ceste v vas. Baročno zidano slopno znamenje, v osnovi iz 16. stoletja s piramidasto streho in nišami, je bilo do zdaj večkrat prenovljeno. Domnevno je današnjo obliko dobilo v času tretje obnove in prezidave leta 1851. Ostanke takratne poslikave dupljanskega podobarja in slikarja Janeza Gosarja je Maša Besan Mašuk ob obnovi leta 2000 preslikala. Na novo je naslikala podobe sv. Izidorja, sv. Vida, sv. Florijana in Križanega. Je v zasebni lasti.

Kuharjevo razpelo
Stoji na severnem robu terase z imenom Nacovca, pod vasjo Spodnje Duplje. Je preprosto razpelo s kovinskim korpusom, postavljeno leta 1897 in zadnjič obnovljeno leta 1998. Postavljeno je bilo v spomin skupini jahačev, ki so skupaj s konji v bližini razpela padli s terase Nacovca prek skal in se ubili. Je v zasebni lasti.

Razpelo v spomin požara
Stoji v južnem delu vasi, pod Ukančevim klancem. Postavljeno je bilo leta 1832 v zahvalo, ker se je na tem mestu ustavil požar in je pustil južni del vasi nedotaknjen. Leta 2007 je bilo na tem mestu postavljeno novo razpelo.

Tominčevo razpelo
Nahaja se na prisojnem pobočju Udin boršta, ob betonski ograji pri novi Tominčevi hiši v Spodnjih Dupljah 43a. Poslikan lesen korpus na njem je s preloma 18. v 19. stoletje in je morda poleg kropilnega kamna edini ostanek opreme stare spodnje dupeljske cerkve sv. Vida in Martina, ki je stala v bližini.

Trnovčevo razpelo
Trnovčevo razpelo stoji ob vhodu na dvorišče Trnovčeve domačije ob Tržiški Bistrici. Okoli leta 1832 ga je v zahvalo postavil edini preživeli član s Trnovčeve domačije – ta ni umrl za neko nalezljivo boleznijo (domnevno kugo). Obenem je posadil lipo. Razpelo je bilo obnovljeno leta 2007, Jezusov korpus pa je še prvoten.

Janeževo razpelo
Razpelo stoji v delu zgornjedupeljskega polja Na delih. Namenjeno je bilo zahvali in priprošnji za dobro letino. Korpus na njem je delo ljudskega umetnika, domnevno iz 19. stoletja.

Janovo razpelo
Stoji ob cesti Zgornje Duplje–Tržič v bližini jame Dopulnek, na začetku vasi Zadraga. Postavili so ga vaščani za slovo umrlih Zadražanov od domače vasi. Ker starega razpela že nekaj časa ni bilo, se je družina Teran, po domače Trnovčeva, leta 2006 odločila postaviti novega. Več kot sto let star Jezusov korpus je ohranjen s starega razpela.

Spomeniki podeželske arhitekturne in bivanjske dediščine

Vogvarjeva hišaSredi vasi, sto metrov severno od dupljanske graščine, pomaknjena v breg, stoji Vogvarjeva hiša. To je lesena stavba s pritličnim stanovanjskim delom in enonadstropnim gospodarskim poslopjem. Danes je stavba stara preko 200 let in se je skoraj nespremenjena ohranila iz druge polovice 18. stoletja.

Pritlični stanovanjski del stavbe je oblikovan v tradiciji lesenih kmečkih domov, s sredinsko vhodno vežo s črno kuhinjo, z večjim bivalnim prostorom, imenovanim hiša, z ene strani in manjšo kamro z druge. Hiša je bila krita s slamo, danes je stanovanjski del pokrit z leseno kritino, skodlami. Nekoč je edina svetloba prihajala v hišo skozi mala okenca na smuk. Eno je še v celoti ohranjeno v vhodni veži, ostala so kasneje zamenjali z večjimi. Tudi notranjost, ki je bila nekoč lesena so kasneje ometali. Delno se je lesena gradnja v notranjosti ohranila le v vhodni veži.

Gospodarsko poslopje, ki je višje in se drži hiše, je s cestne strani enonadstropno, z vzdolžnim gankom, pod katerim je vhod v klet. Vhod na pod pa je s strani, po brežini, kjer se teren dvigne do prvega nadstropja.

Danes je v stanovanjskem delu stavbe urejen etnografski muzej s tipično opremo tedanjih bivalnih prostorov. Tako je največji bivalni prostor s kmečko pečjo z ene strani in kotom z druge, opremljen še s skrinjo, predalnikom, klopjo ob peči, starimi slikami po stenah in drobnimi osebnimi predmeti nekdanjih prebivalcev.

V črni kuhinji, ki je skoraj v celoti ohranjena, je predstavljena posoda, pribor in orodje, ki ga je gospodinja uporabljala pri vsakodnevnih opravilih. V kotu stoji značilna miza za mešanje testa - mentrga.

V manjši sobi, kamri pa je predstavljena nekdanja čevljarska obrt s tipičnimi orodji, stroji, pomagali, polizdelki in izdelki tedanjih čevljarjev. Zbirka je postavljena tako, da so predstavljena tipična čevljarska delovna mesta.

Ob oknu je postavljena čevljarska miza za dva pomočnika, od katerih je eden izdeloval moške čevlje, drugi ženske. Ob mizi je bil še prostor za vajenca, ki je poleg tega, da je stregel vsem čevljarjem, predvsem pripravljal čevljarsko nit - dreto. Moral pa je pomagati tudi gospodinji, popaziti mojstrovega dojenčka, če je bil pri hiši, nakrmiti živino, predvsem pa zvečer pomesti delavnico in mojstru očistiti čevlje. Ob velikem čevljarskem šivalnem stroju je bilo delovno mesto za prešivalko, šteparco, ki je šivala zgornje dele čevljev. V sredini sobe pa je postavljena miza za mojstra, ki je urezoval zgornje dele čevljev, opravljal zahtevnejša dela in vodil delavnico.Na policah so razpostavljena orodja, usnje, polizdelki in dokončani čevlji. Na steni pa je nekaj starih fotografij dupljanskih čevljarjev. Čevljarstvo je bilo nekoč v Dupljah močno razvito, saj se je skoraj v vsaki hiši vsaj eden izučil tega poklica.

Muzej v Vogvarjevi hiši smo krajani pričeli urejati spomladi 1996 in ga meseca junija istega leta odprli za oglede. Kasneje je bila stavba ob pomoči občine Naklo in Ministrstva za kulturo delno obnovljena. Ostala pa je še ureditev notranjosti, predvsem pa bogate etnografske zbirke. Prvo ureditev Vogvarjeve hiše in etnografske zbirke soo krajani opravili sami ob znatni podpori zagnanih posameznikov.

Prekova in Smarekarjeva kajža
Prekova in Sm(a)rekarjeva kajža stojita sredi vasi Cegelnica. Sta najstarejši hiši v vasi in zadnja pomnika nekdanjega revnega življenja Cegvarjev. Prekova hiša ima ohranjeno črno kuhinjo. Zgrajeni sta iz lesa in delno ometani.

Kovačeva domačija
Kovačeva domačija stoji v nekdanji vasi Pivka, danes na Glavni cesti 63 v Naklem. Baročna hiša ima ohranjene arhitekturne elemente s preloma 17. v 18. stoletje. Leseno nadstropje je v drugi polovici 19. stoletja pogorelo. Ponovno so ga zgradili (pozidali) leta 1872, kar priča letnica na južni steni podstrehe. Stropi so povečini leseni, v manjši meri tudi obokani. Leta 2008 je bila celostno obnovljena. Na pročelju ima od leta 2009 sliko sv. Florijana delo akademske slikarke Maše Bersan Mašuk. Gospodarsko poslopje se drži hiše (stegnjeni kmečki dom) in obsega hlev, shrambo, v nadstropju pa delno zidan (z lepo oblikovanimi opečnimi zračniki), delno lesen prostor za shrambo krme. Na vogalu, ločeno od gospodarskega poslopja, stoji lesena drvarnica.

Janezovčeva hiša
Janezovčeva hiša v Strahinju 12 stoji ob vstopu v središče vasi, poleg kapelice Lurške Matere Božje. Je nadstropna kmečka hiša zgrajena v 18. stoletju. Ima  kamnite okenske okvirje s kovanimi mrežami in šivane vogale. Na fasadi ima poslikavi iz devetnajstega stoletja, ki predstavljata sv. Martina in sv. Florijana

Vogvarjeva domačija
Vogvarjeva domačija stoji v bližini župnišča in župnijske cerkve sv. Petra v Ulici bratov Praprotnik v Naklem. Kamnito, nadstropno baročno hišo je leta 1725 zgradil Matej Voglar, nečak dr. Gregorja Voglarja, osebnega zdravnika ruskega carja Petra Velikega. Hiša ima lesene ometane strope, kamnit portal pri vratih na vrt, okna pri eni kasnejših prenov (domnevno ob koncu 19. ali v prvi polovici 20. stoletja) zamenjana, v pritličju z ravnimi kovanimi mrežami. Nad vhodom ima lesen gank. Ohranjeno ima poljsko stranišče. Gospodarsko poslopje je še dokaj enotno in neprezidano. Skedenj in shramba za orodje (šupa) sta lesena, hlev je zidan in obokan, nad hlevom je prostor za spravilo sena z opečnimi zračniki.

Bernardova hiša
Berna(r)dova hiša v Voglarjevi ulici v Naklem je baročna kmečka hiša. Do leta 2009, ko je bilo porušeno gospodarsko poslopje, je bila stegnjen kmečki dom. Okna, razen enega, so bila kasneje zamenjana. Imajo ohranjene kamnite okvire in kovane mreže. Venčni zidec ločuje podstreho od pritličja. V notranjosti je manjša klet, stropi so leseni in ometani.

Težičeva hiša
V Težičevi hiši na Glavni cesti v Naklem  je bila do srede 19. stoletja furmanska gostilna. Domačija je obsegala tudi kmetijo. Po zaprtju gostilne sta bili do leta 1941 na domačiji prisotna pletilstvo in kmetija. Težičevo domačijo so sestavljali nadstropna hiša, hlev za domačo živino (danes shramba za orodje in stroje, leta 2010 podrt), velik pod (Do leta 2010, ko je bil podrt je bila v njem shramba za orodje) in pred njim pokrit prostor za vozove, jugozahodno od domačih poslopij, nekdaj trije hlevi za furmanske konje, po letu 1850 hlevi za domačo živino in manjša kapelica.

Nadstropna hiša je bila domnevno zgrajena v 17. ali prvi polovici 18. stoletja. Polovica hiše je podkletene z dvema kletema, ki imata zračnike. V večji so bili shranjeni sodovi z vinom, manjša pa je bila shramba za domače potrebe. Stara fotografija hiše priča o tem, da ni bila nikoli prezidana, večkrat pa prenovljena saj so bila prvotna okna z okviri iz tufa in mrežami zamenjana v različnih obdobjih. Sedanja podoba hiše je domnevno iz druge četrtine 20. stoletja. Na dvoriščni strani ima ohranjenih še dvoje prvotnih oken z okviri iz tufa. Štirioglata vhodna vrata z ulične strani imajo portal iz svetlo sivega kamna z vklesano številko hiše in imenom M. Ažman, kar pomeni, da je bila hiša obnovljena v času (prva četrtina 20. stoletja) lastnice Marije Ažman (Ažmanove iz Naklega). Domnevno bi lahko bila pod beležem ohranjena poslikava.

Zaletevova domačija
Zaletevova domačija v Malem Naklem je bila v drugi polovici 19. stoletja tudi opekarna. Sestavljajo jo nadstropna hiša s svinjskim hlevom in shrambo za orodje, gospodarsko poslopje s hlevom,  drvarnica in hišica za shrambo pepela.

Nadstropna kamnita hiša je bila zgrajena leta 1743, kar potrjuje letnica na lesenem stropu v hiši. Ob prenovah hiše leta 1895 sta bila vzidana štirioglata portala vrat iz sivega kamna na dvorišče (z vzorcem) in na vrt, leta 1914 pa nova okna z zidanimi okviri. Okna v pritličju imajo kovane mreže s kroparskim vzorcem. Hiša ima manjšo obokano klet, po večini lesene in ometane strope, v hiši (dnevni sobi) lesenega in v kuhinji obokanega.

Gospodarsko poslopje (obokan hlev, shrambo za steljo in skedenj) iz opeke je dala leta 1885 pozidati Helena Voglar. V nadstropju je shramba za spravilo krme, ima zidane zračnike z vzorcem. Na dvorišču raste prek sto let star kostanj.

Graščina v Dupljah
Graščina v Dupljah je zanimiv primer barokizirane renesančne, zidane nadstropne stavbe z ohranjenimi arhitekturnimi elementi od 16. do 18. stoletja in baročno poslikavo.

Dupljanska graščina nikakor ne sodi med tiste pomembne srednjeveške gradove, kjer so gospodarile mogočne plemiške rodbine. Bila je le skromno podeželsko prebivališče vitezov, ki so upravljali z bližnjim Udin borštom. Zato je v starejših zapisih poimenovana tudi Vojvodov grad. Prva listina, ki omenja Dupljanske viteze datira med 1205 in 1208. Kasneje se omenjajo še v 14. stoletju, 15. in 16. stoletje pa sta bolj skopi po ohranjenih virih. Pomembnejše za razcvet graščine postane 17. stoletje, ko leta 1614 Dupljansko graščino prevzame rodbina Crabath. Leta 1657 se je Elizabeta Crabath poročila z Wolfgangom Theodoricom von Posarelli. Tako je posestvo prešlo s krajšo prekinitvijo v roke rodbine Posarelli za naslednjih sto let. Med najpomembnejšimi lastniki velja omeniti Antona Franca Jožefa Posarellija, ki je bil poslanec in načelnik deželnih stanov. Leta 1732 je postal član bratovščine sv. Dizme, ki je združevala izobražence večinoma plemiškega rodu. V spominski knjigi omenjene bratovščine zasledimo njegov grb in posvetilo ob njegovem sprejemu. Za časa svojega bivanja je Anton Franc Jožef Posarelli obnovil graščino in naročil poslikavo fasade, ki je danes obnovljena in daje stavbi reprezentančni baročni videz. Kakšna je bila takrat notranjost graščine, razporeditev prostorov in njih opremljenost, pa zelo natančno izvemo iz zapuščinskega inventarja, ki je bil sestavljen po njegovi smrti leta 1759. Med pomembnejšimi prostori so: soba v prvem nadstropju, ki je bila bogato opremljena s pohištvom, preprogami in ogledali in slikami ter jedilnica z ovalno mizo za dvanajst oseb ter z vso pripadajočo opremo. V popisu se še posebej omenjajo knjige, med katerimi sta za nas poznani in najpomembnejši Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske v štirih delih in njegova topografija z bakrorezi gradov, med katerimi je opisana in upodobljena tudi dupljanska graščina. Anton Franc Jožef Posarelli je bil pokopan v nakljanski cerkvi. Žal pa se po njegovi smrti pričenja nezadržen propad graščine. Že njegovi otroci, bilo jih je pet, niso več živeli v graščini. Leta 1773 so jo prodali Luki Smoletu. S tem je graščina prešla iz plemiških v meščanske roke. Tudi on je že čez pet let posestvo prodal kovorskemu župniku Francu Pleterskemu, ki je v graščini živel do 1785. Kasnejši lastniki so se zelo hitro menjavali, dokler ni v začetku 19. stol. graščina postala navadna kmetija. Dokončen propad pa je doživela s požarom leta 1832. Po njem so stavbo znižali in skrajšali za eno tretjino. V naslednjih 150 letih pa je izginilo skoraj vse, kar je stavbi še dajalo grajski videz.

V teh okoliščinah je obnova v letih 1976 do 1985, ki se jo je lotila družina Mauser, terjala dokaj domiselnosti in veliko mero kompromisa, med skromnim ohranjenim originalnim in novim dodanim, v smislu nekdanje grajske arhitekture. A doslednost pri realizaciji ideje je spomenik ohranila v dokaj verni podobi. Starejši, levi del stavbe je danes urejen deloma kot muzej, deloma kot galerija, v enem od prostorov pa je predstavljen stalni prikaz zgodovine graščine. Leta 1985 je bila stavba razglašena za zgodovinski in kulturni spomenik.

Lavičkova vila
Češki lekarnar Bohuslav Lavička (1879 – 1942) je prišel na Gorenjsko leta 1910. V Tržiču je prevzel lekarno in zaslovel po celi Kranjski. Zdravila je izdeloval iz naravnih sestavin, predvsem zdravilnih zelišč in medu. Ko je v začetku tridesetih let iskal primerno zemljišče za gojitev zdravilnih zelišč (ognjiča, plavice …), ga je pot pripeljala v Strahinj. Kmet iz Strahinja mu njiv ni bil pripravljen prodati, ko pa mu je v razmeroma kratkem času pozdravil božjast, je le popustil. Lavička je med zdravilnimi zelišči gojil tudi kače, postavil laboratorij za izdelavo zdravil ter velik čebelnjak. Ob njih je v letih pred drugo svetovno vojno zgradil vilo, v katero se je želel preseliti po upokojitvi. Postavil jo je na mesto, od koder je mogoče videti Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško–Savinjske Alpe. Pogleda pa žal dolgo ni užival, saj so ga Nemci leta 1942 v Kovorju ustrelili kot talca.

Slovenski prostor je oplemenitil z izjemno lekarniško zbirko, ki jo je dopolnjeval vse življenje. Njena lastnica je danes delniška družba Lek. Kot edina farmacevtsko-medicinska zbirka v Sloveniji z izjemnim kulturnim, izobraževalnim in znanstvenim pomenom, je bila Lavičkova zbirka na pobudo družbe Lek razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Zbirka obsega 402 knjigi in 200 predmetov nastalih od antike do 20. stoletja.

Lavičkova vila je bila zgrajena v letih od 1930 do 1940 v zmernem modernizmu. Je zidana nadstropna vila kvadratnega tlorisa s položno štirikapnico. Načrtoval jo je arhitekt Zoran Didek. Vila stoji v vasi Strahinj, v bližini Biotehniškega centra Naklo in avtocestnega izvoza Naklo.

Muzej mlinskih kamnov na Polici
Muzej mlinskih kamnov na Polici je bil odprt leta 2003. Uredila ga je družina Pavlin – Jagodic s Poličarjeve kmetije ob pomoči članov Turističnega društva Naklo. Kamnoseški rod kranjskih Puharjev je na jugozahodnem robu Udin boršta, med Polico (Poličarjevo kmetijo) in klancem Pečice na Pivki (danes ulica Glavna cesta v Naklem) iz konglomerata sekal mlinske kamne.

Ovali odsekanih kamnov domnevno pričajo o več, kot 350 let dolgi dobi delovanja kamnoloma. Trden in kompakten konglomerat je moral biti sestavljen iz čimveč belih prodnikov, ker bi temen kamen lahko potemnil belo moko. Poleg mlinskih kamnov so Puharji izdelovali še »konfine« (obcestne kamne) in iz neuporabnih skal »šoder« (pesek) za nasipanje cest. Še leta 1920 so na Polici izdelovali mlinske kamne kar štirje Puharji, oče Janez in sinovi Žana, Vinko in Francelj. Prodajali so jih po vsej Sloveniji in na Hrvaško.

Sredi 20. stoletja so zaradi obvezne oddaje pridelka državi kmetje ponovno naročali več mlinskih kamnov, da bi tako obdržali vsaj nekaj pridelka zase. Kasneje, ko so se razmere glede hrane v Jugoslaviji uredile je tudi povpraševanje po mlinskih kamnih hitro upadalo. Franc Puhar je v kamnolomu ostal sam. Leta 1975 je pri sedemdesetih letih izdelal zadnji mlinski kamen in se nato upokojil.

Danes na Polici ni več slišati udarcev kladiv, ostali so le uvali odtrganih kamnov, konglomeratna skala in edinstveni muzej v Evropi, ki si ga je vredno ogledati. Avtentično orodje in slikovno gradivo so muzeju podarili otroci zadnjega kamnoseka sinova Andrej in Franci ter hčerki Mara in Jožica.

Obiski muzeja so možni po dogovoru, potrebne pa je predhodno na Poličarjevi kmetiji na tel: 04 257 12 92.

Železniška proga Kranj-Naklo-Tržič in muzejska lokomotiva
Železniška proga Kranj-Naklo-Tržič in muzejska lokomotiva sta tesno povezani. Naklo je dobilo železniško povezavo s Kranjem 5. julija 1908. Proga se je nadaljevala prek Dupelj in Križev do Tržiča. Zanjo so se pred tem več desetletij zavzemali tržiški gospodarstveniki dr. Karel Born, lastnik žage in obsežnih gozdov iz Puterhofa (danes Jelendol), Andrej Gassner in Edmund Glanzmann, solastnika Bombažne predilnice in tkalnice, Peter Kozina, lastnik čevljarskega podjetja (danes Peko) in tržiški župan Karel Mally.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bil trg Tržič po industrijskem razvoju četrti med slovenskimi mesti. Podjetja v tržiški kotlini so močno omejevale slabe cestne povezave. Z odprtjem proge se je njihov položaj bistveno izboljšal.

Leta 1936 je zasebna delniška družba Lokalna železnica Kranj-Tržič progo prodala državi Kraljevini Jugoslaviji.

Proga je bila grajena za majhne hitrosti vlakov in majhne osne obremenitve. Zaradi pomanjakanja posodobitve in konkurence cestnega prevoza, je bila zaradi zmanjšanja prometa in prepotrebne obnove proge le-ta leta 1966 ukinjena.

Progo med Tržičem in Naklim so še isto leto podrli, del do Kranja pa namenili tovornemu prometu. Uporabljala so ga podjetja Kmetijska zadruga Naklo, Gozdno gospodarstvo, Surovina in Sava iz Kranja,  ki so na postaji v Naklem pretovarjala različne tovore: les, krompir, umetna gnojila, odpadno železo, steklo, premog in prašiče za Mesarsko podjetje.

Na progo je bilo priključenih več industrijskih tirov, v Legatovo gramoznico (danes asfaltna baza), v gramoznico na Polici (danes Gradbinec GIP d.o.o.). V začetku osemdesetih let 20. stoletja sta industrijska tira dogradili trgovski podjetji Živila (danes Mercator) in Merkur, leta 2009 pa podjetje Dinos.

V Naklo občasno pripelje muzejski vlak.

Spomenik dr. Gregorju Voglarju
Ob 350 obletnici rojstva dr. Gregorja Voglarja (Dr. Gregorius Carbonarius von Wiesenegg) (1651 – 1717) je bil leta 2002 sredi Naklega postavljen vodnjak s spomenikom. Spomenik je posvečen najpomembnejšemu Naklancu, ki se je v oporoki spomnil rojstne vasi in ji zapustil denarni dar za obnovo vodovoda in postavitev korit sredi vasi.

Spomenik je izdelal akademski kipar Stane Kolman z Zgoše pri Begunjah, vodnjak pa  podjetje Marmor iz Hotavelj.