Udin boršt se predstavi...

Udin boršt je zaradi naravnih pogojev na ledeniški terasi iz apnenčastega konglomerata eno zadnjih sklenjenih območij nižinskih gozdov v osrednji Sloveniji. ''Preluknjan'' s številnimi vrtačami, kraškimi jamami in vodnimi izviri predstavlja tudi najboljši primer t.i. konglomeratnega krasa v Sloveniji. S tem gozdnim okoljem in okoliškim podeželjem domačini že stoletja umno gospodarijo, njihov način življenja pa se v bližnjih vaseh odraža v številnih objektih kulturne dediščine, lokalnih rokodelskih spretnostih, običajih in praznikih. V osrčju Udin boršta so si skrivna zatočišča našli tudi roparski rokovnjači, ko so tu prebivali predvsem v prvi polovici 19. stoletja. Udin boršt tako na samem pragu Nakla in Kranja ponuja domačinom in obiskovalcem sprostitev, raznoliko doživljanje gozdne narave in kmetijske krajine ter spoznavanje pestre podeželske dediščine.

Krajinski oz. spominski park Udin boršt je zaradi naravnih pogojev na ledeniški terasi iz apnenčastega konglomerata eno zadnjih sklenjenih območij nižinskih gozdov v osrednji Sloveniji. 'V velikosti 1725 ha se razprostira severno od Kranja, in sicer med Kokrico na jugu, Tenetišami, Goričami in Letenicami na vzhodu, naseljema Križe in Sebenjam na severu ter Žiganjo vasjo, Zadrago, Dupljami, Strahinjem in Naklem na zahodu.

Geološko gledano gradijo kameninsko podlago Udin boršta večinoma apnenčasti konglomerati, ki pa so zaradi preperine, ki pokriva teraso, vidni le na posameznih mestih. Taka podlaga pa določa tudi vse ostale dejavnike na tem območju, kot so relief, prst, vegetacija, raba prostora, biotsko raznovrstnost, vpliva celo na kulturno dediščino.

Geološka sestava je namreč omogočila zakraselost Udin boršta v sicer nekraškem svetu in v njem lahko najdemo številne površinske kraške oblike (vrtače, brezna, kraški izviri) ter kraške jame. Med 14-imi poznanimi jamami sta najbolj znani Arneševa luknja v Sp. Dupljah (z dolžino 815 metrov), ki jo je omenjal že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, in jama Dopulnek v Zadragi (dolžina 306 metrov).

Padavine na zakraselem površju Udin boršta skozi propustno konglomeratno kamenino ponikajo v podzemlje. Ta voda prihaja ponovno na dan v obliki kraških izvirov, v vzhodnem delu pa se padavine zbirajo v potoke. Ti izviri so nekoč domačinom predstavljali pomemben vodni vir, na kar nas še danes spominjajo vaška korita. V življenju domačinov so odigrale pomembno vlogo tudi kraške jame, ki so jim večkrat v zgodovini nudile skrivališče in zatočišče. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) navaja, da so se v Arnešovi luknji domačini skrivali pred Turki.

Na kameninsko drugačnem in manj obsežnem nepropustnem površju osrednjega dela Udin boršta se je izoblikoval Želinjski potok. Njegov osrednji del so umetno zajezili ter tako dobili dve jezerci, imenovani Račnjak oz. Pri racah. V tem delu se pojavljajo tudi močvirnata tla, kar nakazuje tudi krajevno ime Mlaka.

Tako kot v preteklosti je Udin boršta tudi danes skoraj v celoti pokrit z gozdom. Še v 17. stoletju sta v gozdu rastla predvsem hrast in gaber, danes pa prevladujeta bor in smreka, ponekod pa srečamo še jelko. Pod borovim gozdom najdemo borovničevje, ponekod raste tudi praprot.

Močvirni del gozda je porasel z jelševjem, gozdno preslico in pikčastoplodnim šašom, ki ga obdajajo močvirni travniki in zamočvirjeni izviri.

V srednjem veku je bil gozd še dostopen le grajski gospodi, ki ga je uporabljala za lov. Ostali so smeli les voziti le z dovoljenjem gosposke. Prav tako je bilo strogo omejeno drvarjenje, steljarjenje in nabiranje gozdnih sadežev. Sčasoma pa je nadzor popuščal in okoliški kmetje so si v začetku 19. stoletja gozd prisvojili. Od takrat jim pomeni pomemben vir različnih gozdnih produktov.

Domačini z gozdovi in okoliškim podeželjem že stoletja umno gospodarijo, čeprav ožje območje Udin boršta razen redkih gradišč iz obdobja železne dobe ter obrambnih postojank iz antične dobe ni bilo poseljeno. Prve vasi so se ob stiku Udin boršta z rodovitno ravnino začele pojavljati šele v 12. in 13. stoletju, njihove lokacije pa se od 18. stoletja niso več bistveno spremenile. Številna imena vasi odražajo povezavo prebivalcev z Udin borštom. Poleg obdelane kmetijske krajine se način življenja teh naselij odraža v številnih objektih kulturne dediščine in tudi rokodelskih spretnostih (npr. čevljarstvo), običajih in praznikih.

V neposeljenem in gozdnatem osrčja Udin boršta so si pred 200 leti skrivna zatočišča našli roparski rokovnjači. V njem so prebivali in se klatili od konca 18. do sredine 19. stoletja, še zlasti pa v letih od 1825 do 1853. Znano zbirališče rokovnjačev je bilo pri Krivi jelki, kjer so prirejali finfranje (rokovnjaška veselica) in se tudi poročali. Pare je »poročal« harambaša (poglavar-papež) Veliki Groga, in sicer tako, da sta ženin in nevesta pri Krivi jelki skočila čez jarek.

Zaradi pomena, ki ga je imel med NOB, je bil Udin boršt leta 1985 zavarovan kot spominski park. Z leti je ta pomen zamrl, večjo težo pa je pridobila socialna in rekreacijska funkcija tega gozda. Zato se Udin boršt danes vodi kot krajinski park, saj predstavlja zanimiv preplet naravnih zanimivosti in človekove aktivnosti v prostoru.
Domačinom iz občin Tržič, Naklo in Kranj, ki si skupaj delijo Udin boršt, pomeni obširna ''zelena'' pljuča. Sem hodijo na sprehode ali kakšno drugo rekreacijo ter uživati sveže in hladnejše okolje v vročih poletnih mesecih. Med domačini velja za priljubljen gobarski teren, občasno je v izobilju tudi kostanja.  Poti, kot je priljubljena izletniško-sprehajalna točka Kriva jelka v osrčju Udin boršta ter Pot treh zvonov, ki povezuje njegov zahodni in vzhodni del, so postale edinstven kraji za srečevanje prijateljev. In kako je območje dobilo svoje ime? Udin boršt (vojvodin boršt oziroma gozd) je svoje ime najverjetneje dobil po nadvojvodi Karlu V. (1564–1590), ki je gozd upravljal in nadzoroval, boršt pa naj bi bil v preteklosti prvenstveno tisti gozd, ki je bil iz obče uporabe izločen ali prepovedan.
In čeprav je Udin boršt zdaj že stoletja odprt za vse obiskovalce, redno pa ga obiskujejo predvsem domačini, se na njegovem razgibanem terenu tudi izkušenejši pohodniki pogosto izgubijo. Prav vsak pa občuti spoštovanje do narave, mir in željo, da ga globlje spozna in doživi …